Zamenjava premoženja
Zamenjava sredstev je po strukturi podobna navadni zamenjavi z vanilijo, pri čemer je ključna razlika osnova pogodbe o zamenjavi. Namesto da bi se zamenjale običajne fiksne in spremenljive posojilne obrestne mere, se menjajo stalna in spremenljiva sredstva.
Vse zamenjave so izvedene pogodbe, s katerimi dve stranki izmenjujeta finančne instrumente. Teh instrumentov je lahko skoraj vse, večina zamenjav pa vključuje denarne tokove na podlagi domnevne glavnice, o kateri sta se dogovorili obe strani. Kot že ime pove, zamenjave premoženja vključujejo dejansko izmenjavo sredstev namesto samo denarnih tokov.
Zamenjave ne trgujejo na borzah, maloprodajni vlagatelji pa se praviloma ne ukvarjajo z zamenjavami. Namesto tega so zamenjave pogodbe, ki se prodajajo med podjetji ali finančnimi institucijami.
Osnove zamenjave premoženja
Zamenjave sredstev se lahko uporabijo za prekrivanje fiksnih obrestnih mer obvezniških kuponov s spremenljivimi obrestnimi merami. V tem smislu se uporabljajo za preoblikovanje značilnosti denarnega toka osnovnih sredstev in njihovo preoblikovanje za varovanje pred tveganjem sredstva, ne glede na to, ali se nanašajo na valuto, kreditno sposobnost in / ali obrestne mere.
Običajno zamenjava premoženja vključuje transakcije, v katerih vlagatelj pridobi obvezniško pozicijo in nato začne z obrestno zamenjavo pri banki, ki mu je prodala obveznico. Vlagatelj plača fiksno in prejme plavajoče. To spremeni fiksni kupon obveznice v plavajoči kupon, ki temelji na LIBOR-u.
Banke ga pogosto uporabljajo za pretvorbo svojih dolgoročnih sredstev s fiksno obrestno mero v spremenljivo obrestno mero, da bi ustrezale njihovim kratkoročnim obveznostim (računi vlagateljev).
Druga uporaba je zavarovanje pred izgubo zaradi kreditnega tveganja izdajatelja obveznice zaradi kreditnega tveganja, kot je neplačilo ali stečaj. Tukaj kupci zamenjave kupujejo tudi zaščito.
Ključni odvzemi
- Zamenjava sredstev se uporablja za pretvorbo značilnosti denarnega toka za varovanje pred tveganjem iz enega finančnega instrumenta z nezaželenimi značilnostmi denarnega toka v drugega z ugodnim denarnim tokom.
- V transakciji zamenjave premoženja sta dve stranki: prodajalec zaščite, ki od obveznice prejema denarne tokove, in kupec zamenjave, ki s prodajo zaščitnemu prodajalcu zaščiti tveganje, povezano z obveznico.
- Kupec plača razpon zamenjave premoženja, ki je enak LIBOR-u plus (ali minus) vnaprej izračunanemu razmiku.
Kako deluje zamenjava premoženja
Ne glede na to, ali gre pri zamenjavi za varovanje pred obrestnim tveganjem ali tveganjem neplačila, obstajata dve ločeni pogodbi.
Prvič, kupec zamenjave odkupi obveznico od prodajalca zamenjave v zameno za polno ceno par plus povečane obresti (imenovane umazana cena).
Nato dve stranki skleneta pogodbo, v kateri se kupec strinja, da bo kupcu swapa plačal fiksne kupone, ki je enak kuponom s fiksno obrestno mero, prejetimi iz obveznice. Kupec zamenjave prejme plačila s spremenljivo obrestno mero LIBOR plus (ali minus), dogovorjeno ob fiksnem razmiku. Ročnost te zamenjave je enaka zapadlosti sredstva.
Mehanika je enaka za kupca zamenjave, ki želi varovati privzeto ali kakšno drugo tveganje. Tukaj kupec zamenjave v bistvu kupuje zaščito, prodajalec zamenjave pa to zaščito tudi prodaja.
Podobno kot prej se bo prodajalec zamenjave (prodajalec zaščite) strinjal, da bo kupcu zamenjave (kupcu zaščite) LIBOR plus (ali minus) plačal razlike v zameno za denarne tokove tvegane obveznice (sama obveznica ne spremeni roke). V primeru neplačila bo kupec zamenjave še naprej prejemal LIBOR plus (ali minus) pribitek od prodajalca zamenjave. Kupec zamenjave je na ta način spremenil svoj prvotni profil tveganja, tako da je spremenil svojo obrestno mero in izpostavljenost kreditnemu tveganju.
Kako se izračuna razporeditev zamenjave premoženja?
Pri izračunu razlik za zamenjavo sredstev se uporabljata dve komponenti. Prva je vrednost kuponov osnovnih sredstev, zmanjšanih za nominalne obrestne mere. Druga komponenta je primerjava med cenami obveznic in nominalnimi vrednostmi za določitev cene, ki jo mora vlagatelj plačati v celotni življenjski dobi zamenjave. Razlika med tema dvema komponentama je razporeditev zamenjave premoženja, ki jo prodajalec zaščite plača kupcu zamenjave.
Primer zamenjave premoženja
Recimo, da vlagatelj kupi obveznico po umazani ceni 110% in želi, da izdajatelj obveznic zaščiti pred neplačilom. Za zamenjavo premoženja se obrne na banko. Fiksni kuponi obveznic znašajo 6% nominalne vrednosti. Stopnja zamenjave je 5%. Predpostavimo, da mora vlagatelj v času zamenjave plačati 0, 5% ceno premije. Nato je razpon zamenjave premoženja 0, 5% (6- 5 -0, 5). Zato banka v času zamenjave plačuje LIBOR-ove stopnje za vlagatelje plus 0, 5%.
Primerjajte investicijske račune Ime ponudnika Opis Razkritje oglaševalcev × Ponudbe, ki se pojavijo v tej tabeli, so partnerstva, od katerih Investopedia prejema nadomestilo.