Avtonomna poraba
Avtonomna potrošnja je opredeljena kot odhodki, ki jih morajo porabiti potrošniki, tudi kadar nimajo razpoložljivega dohodka. Določiti je treba nekaj blaga, ne glede na to, koliko denarja prihaja. Če so časi težki, lahko plačilo za te potrebe porabnike prisili, da se zadolžijo ali izkoristijo prihranke.
Razumevanje avtonomne porabe
Avtonomna potrošnja se na splošno pojavi, ko so ljudje v hudi stiski in kopičijo stroške brez dohodka, ki bi jih plačevali. Tudi če je človek zlomljen, še vedno potrebuje določene stvari, na primer hrano, zavetišče, pripomočke in zdravstveno varstvo. Teh stroškov ni mogoče odpraviti, ne glede na omejen osebni dohodek, in posledično se štejejo za neodvisne ali neodvisne.
Avtonomna potrošnja je v nasprotju z diskrecijsko potrošnjo, izrazom za blago in storitve, ki jih potrošniki štejejo za nebistvene, vendar zaželen, če njihov razpoložljivi dohodek zadostuje za nakup.
Kako deluje avtonomna poraba
Če bi dohodek potrošnika za nekaj časa izginil, bi moral bodisi potopiti v varčevanje bodisi povečati dolg za financiranje bistvenih stroškov.
Raven avtonomne potrošnje se lahko spremeni kot odziv na dogodke, ki omejujejo ali odpravljajo vire dohodka ali ko so razpoložljive možnosti za varčevanje in financiranje nizke. To lahko vključuje zmanjšanje števila stanovanj, spreminjanje prehranjevalnih navad ali omejitev uporabe nekaterih pripomočkov.
Odvračajo
Odvračanje od varčevanja se nanaša na porabo denarja, ki ne presega razpoložljivega dohodka. To lahko dosežemo s pristopom na varčevalni račun, z gotovinskim predplačilom na kreditni kartici ali zadolževanjem pri prihodnjem dohodku prek plačilnega dne ali običajnega posojila.
Poimenovani so tudi kot negativni prihranki, odvračanje je mogoče preučiti na individualni ravni ali v večjem ekonomskem merilu. Če avtonomna poraba znotraj skupnosti ali prebivalstva presega kumulativni dohodek vključenih posameznikov, ima gospodarstvo negativne prihranke in verjetno prevzema dolg za financiranje stroškov.
Osebi ni treba izkusiti finančnih stisk, da bi se odvrnili. Na primer, ima oseba lahko pomembne prihranke za plačilo večjega življenjskega dogodka, kot je poroka, za uporabo pripisanih sredstev za diskrecijski strošek.
Vladna poraba
Vlade razpoložljiva sredstva razporedijo na obvezne, neodvisne izdatke ali diskrecijske stroške. Obvezni ali neodvisni odhodki vključujejo sredstva, ki so določena za posebne programe in namene, za katere meni, da so potrebni za pravilno delovanje države, kot so socialna varnost, Medicare in Medicaid.
Nasprotno pa se diskrecijska sredstva lahko usmerjajo v programe, ki družbi ponujajo vrednost, vendar se ne štejejo za kritične. Diskrecijska sredstva običajno podpirajo programe, povezane z določenimi obrambnimi dejavnostmi, izobraževanjem in prevoznimi programi.
Avtonomna poraba v primerjavi z inducirano porabo
Razlika med avtonomno in inducirano potrošnjo je v tem, da mora slednja nihati glede na dohodek.
Inducirana potrošnja je tisti del porabe, ki se razlikuje glede na raven razpoložljivega dohodka. Ko se vrednost razpoložljivega dohodka povečuje, naj bi spodbudila podobno rast potrošnje. Ljudje v teh razmerah verjetno porabijo več denarja za to, da živijo obilno, kupujejo več in imajo večje stroške.