IBAN vs. SWIFT koda: Kakšna je razlika?
Ob prenosu iz ene države v drugo sta mednarodno priznani standardizirani metodi za identifikacijo bančnih računov: mednarodna številka bančnega računa (IBAN) in koda Društva za medbančno finančno telekomunikacijo po vsem svetu (SWIFT). Razlika med obema metodama je v tem, kar prepoznavajo.
Koda SWIFT se uporablja za identifikacijo določene banke med mednarodno transakcijo, medtem ko se IBAN uporablja za identifikacijo posameznega računa, ki sodeluje v mednarodni transakciji. Oba igrata bistveno vlogo pri nemotenem delovanju mednarodnega finančnega trga.
Številka mednarodnega bančnega računa
Po mnenju Evropskega sveta za plačila je bila standardizacija prvič uvedena leta 1997 z objavo standarda ISO 136: 1997. Kljub temu je Evropski odbor za bančne standarde zaskrbel, da je v predlaganih standardih preveč prožnosti. Prenovljena različica standarda je vsebovala sodbo, ki zahteva, da je IBAN za vsako državo določen. Prav tako je določil, da se v IBAN lahko uporabljajo samo velike črke.
IBAN omogoča enostavno identifikacijo države, v kateri se nahaja banka, in številko računa prejemnika denarnega nakazila. IBAN deluje tudi kot način preverjanja, ali so podatki o transakciji pravilni. Ta metoda preverjanja in identifikacije se uporablja v vseh državah Evropske unije in v večini drugih evropskih držav.
Združene države Amerike in Kanada sta dve glavni državi, ki ne uporabljata sistema IBAN; vendar prepoznajo sistem in obdelajo plačila po sistemu.
Sistem prenosa sredstev SWIFT
Sistem SWIFT vnaprej poskuša poenotiti mednarodne bančne transakcije prek IBAN. Ostaja metoda, s katero se opravi večina mednarodnih prenosov sredstev. Eden glavnih razlogov za to je, ker sistem sporočanja SWIFT bankam omogoča, da si izmenjujejo veliko finančnih podatkov. Ti podatki vključujejo stanje računa, zneske obremenitve in posojila ter podatke v zvezi z nakazilom denarja. Banke namesto kode SWIFT pogosto uporabljajo identifikacijsko kodo banke (BIC). Vendar sta oba zlahka izmenljiva; oboje vsebuje mešanico črk in številk in je običajno dolga od osem do 11 znakov.
Za zagotovitev hitrega in uspešnega mednarodnega prenosa je bistvenega pomena dostop do obeh identifikatorjev. Identifikator, ki ga zahteva banka, je odvisen od banke, ki jo uporablja, banke prejemnika in držav, v katerih je prenos nastal in prejet. Vendar brez vsakega od obeh možnosti, da se prenos uspešno zaključi, znatno zmanjšajo.
Posebna vprašanja
Pred uvedbo teh metod identifikacije ni bilo mednarodno priznanih, standardiziranih metod identifikacije bančnih računov. Informacije, ki jih je ena država uporabila za identifikacijo bančnih in posameznih računov, država pošiljateljica, država prejemnica ni nujno priznala.
Pomanjkanje standardne prakse je pomenilo, da ni mogoče zagotoviti pravilnosti vnesenih informacij. Posledično bi lahko plačila teoretično izvedla napačnim ljudem ali organizacijam. Podobno bi bilo mogoče plačila zamuditi, medtem ko so bili identifikacijski podatki potrjeni. Zamujena, zakasnjena in napačna plačila so povzročila dodatne stroške tako bankam pošiljanju kot prejemnikom.
Uvedba teh metod identifikacije je bila ključnega pomena pri racionalizaciji procesa mednarodnih prenosov denarja.
Ključni odvzemi
- Mednarodne številke medbančnih finančnih telekomunikacij po vsem svetu omogočajo mednarodne denarne nakazile.
- Koda SWIFT se uporablja za identifikacijo določene banke med mednarodno transakcijo.
- IBAN se uporablja za identifikacijo posameznega računa, ki sodeluje v mednarodni transakciji.