Proizvodnja v poveljniških gospodarstvih

Ukazna ekonomija je gospodarski sistem, v katerem vlada ali osrednji načrtovalec določa, katere proizvode in storitve naj se proizvedejo, ponudbo, ki jo je treba proizvesti, ter ceno blaga in storitev. Nekaj ​​primerov držav, ki imajo poveljevalna gospodarstva, so Kuba, Severna Koreja in nekdanja Sovjetska zveza.

Vlada nadzira proizvodnjo v gospodarstvu

V naključnem gospodarstvu vlada nadzoruje glavne vidike gospodarske proizvodnje. Vlada odloča o proizvodnih sredstvih in ima v lasti panoge, ki proizvajajo dobrine in storitve za javnost. Vlada ceni in proizvaja blago in storitve, za katere meni, da koristijo ljudem.

Država, ki ima poveljevalno ekonomijo, se osredotoča na makroekonomske cilje in politične premisleke, da bi določila, katere dobrine in storitve država proizvaja in koliko bo proizvedla. Na splošno ima makroekonomske cilje, ki jih vlada želi doseči, in bo proizvajala blago in storitve za to. Vlada razporeja svoje vire na podlagi teh ciljev in premislekov.

Recimo, da ima komunistična država z zapovednim ekonomskim sistemom makroekonomske cilje proizvodnje vojaških predmetov za zaščito svojih državljanov. Država se boji, da bo v enem letu odšla v vojno z drugo državo. Vlada odloči, da mora proizvesti več pušk, tankov in raket ter izuriti svojo vojsko. V tem primeru bo vlada proizvedla več vojaških predmetov in namenila velik del svojih sredstev za to. Zmanjšala bo proizvodnjo in ponudbo blaga in storitev, za katere meni, da širša javnost ne potrebuje. Vendar bo prebivalstvo še naprej imelo dostop do osnovnih potreb. V tej državi vlada vlada, da so vojaško blago in storitve družbeno učinkovite.

Kako poveljniška gospodarstva nadzorujejo presežek proizvodnje in stopnje brezposelnosti?

Zgodovinsko gledano komandne ekonomije nimajo razkošja presežne proizvodnje; kronično pomanjkanje je norma. Od časov Adama Smitha so ekonomisti in javne osebnosti razpravljali o problemu prekomerne proizvodnje (in premajhne porabe, zaradi tega). Ta vprašanja je v veliki meri rešil ekonomist iz 19. stoletja Jean-Baptiste Say, ki je dokazal, da splošna prekomerna proizvodnja ni mogoča, če obstaja mehanizem cen.

Če želite jasno videti načelo Sayovega zakona, si predstavljajte ekonomijo z naslednjimi dobrinami: kokosi, kombinezoni in ribe. Nenadoma se oskrba z ribami potroji. To ne pomeni, da bo gospodarstvo preplavljeno z dobrinami, delavci bodo postali obupno revni ali da bo proizvodnja prenehala biti dobičkonosna. Namesto tega bo kupna moč rib (glede na kombinezon in kokos) padla. Cena rib pade; nekatere delovne vire lahko sprostijo in preusmerijo na proizvodnjo kombinezon in kokosovih orehov. Splošni življenjski standard se bo dvignil, tudi če bo razporeditev delovnih virov videti drugače.

Gospodarskim gospodarstvom se tudi ni bilo treba spoprijeti z brezposelnostjo, ker udeležbo na delovnem mestu sili država; delavci nimajo možnosti, da ne bi delali. Brezposelnost je mogoče izkoreniniti tako, da vsem izročite lopato in jim naročite (pod grožnjo zapora), da kopajo luknje. Jasno je, da brezposelnost (sama po sebi) ni problem; delovna sila mora biti produktivna, kar pomeni, da se lahko prosto giblje tja, kjer je najbolj koristno.

Kaj naredi ekonomijo ukazov neuspešno?

Poveljniška gospodarstva so prevzela večino krivde za gospodarski razpad Sovjetske zveze in trenutne razmere v Severni Koreji. Nauk iz druge polovice 20. stoletja je bil, da sta kapitalizem in prosti trgi nesporno bolj produktivna kot socializem in gospodarstvo.

Za takšen neuspeh so bile podane tri široke razlage: socializem ni uspel spremeniti narave človeških spodbud in konkurence; politični vladni procesi so pokvarili in uničili poveljujoče odločitve; ekonomski izračun pa se je v socialistični državi izkazal za nemogočega.

Pojasnilo ena: Človekove spodbude

Sovjetski revolucionarni mislec Vladimir Lenin je najprej poskušal uveljaviti gospodarsko strukturo, ki ji je leta 1917 manjkalo konkurence in dobička. Do leta 1921 je bil Lenin prisiljen sprejeti nov ekonomski načrt, da bi vključil neko obliko motivacije za pozitivno proizvodnjo. Politični ekonomisti v zahodnih gospodarstvih so pogosto trdili, da so takšni motivi še vedno usmerjeni napačno. Namesto da bi zadovoljil kupce, je bila skrb socialističnega proizvajalca, da zadovolji svojega višjega političnega častnika. To je odvrnilo tveganje in inovacije.

Pojasnilo dve: Politični lastni interesi

Ekonomist Milton Friedman je v odgovor na pomisleke glede visokih plač in dobičkov izvršilcev nasprotoval regulativnemu razmišljanju s poizvedovanjem: "Ali je res, da je politični lastni interes plemenitejši nekako kot ekonomski lastni interes?" Ta argument pravi, da se koncentrirana moč v političnem prostoru ponavadi pretaka v napačne roke. Leninisti in trockisti trdijo, da stalinistična poveljniška gospodarstva ne uspevajo na podlagi politične korupcije in ne prirojenih napak v gospodarskem sistemu.

Pojasnilo tri: Problem socialističnega izračuna

Leta 1920 je avstrijski ekonomist Ludwig von Mises v članku z naslovom "Gospodarski izračun v socialistični skupnosti" trdil, da brez prostih trgov ne more biti oblikovan pravilen cenovni mehanizem; brez cenovnega mehanizma natančni ekonomski izračuni niso bili mogoči.

Slavni socialistični ekonomist Oskar Lange je pozneje priznal, da je Misesov "močan izziv" prisilil socialiste, da so poskušali zgraditi sistem ekonomskega računovodstva. Po desetletjih poskusov ponovitve mehanizma cen na prostih trgih pa je Sovjetska zveza še vedno propadla. Mises je odgovoril in trdil, da so takšni poskusi obsojeni na neuspeh, ker nobena monopolistična vlada ne bi mogla biti "v popolni konkurenci sama s seboj", tako nastajajo cene.