Kriza evropskega državnega dolga
Kriza evropskega državnega dolga je bila obdobje, ko je več evropskih držav doživelo propad finančnih institucij, visok državni dolg in hitro naraščajoče razlike v donosu državnih obveznic.
2:05Pregled državnega dolga
Zgodovina krize
Dolžniška kriza se je začela leta 2008 s propadom islandskega bančnega sistema, nato se je leta 2009 razširila predvsem na Portugalsko, Italijo, Irsko, Grčijo in Španijo. Privedla je do izgube zaupanja v evropska podjetja in gospodarstva.
Krizo so na koncu nadzirala finančna jamstva evropskih držav, ki so se bale propada evra in finančne okužbe, ter Mednarodnega denarnega sklada (MDS). Bonitetne agencije so zmanjšale dolgove več držav evroobmočja.
Grški dolg je bil v nekem trenutku premaknjen v status smeti. Države, ki so prejele jamstvena sredstva, so morale v okviru posojilnih pogodb izpolnjevati varčevalne ukrepe, namenjene upočasnitvi rasti javnega dolga.
Ključni odvzemi
- Kriza evropskega državnega dolga se je začela leta 2008 s propadom islandskega bančnega sistema.
- Nekateri dejavniki, ki so prispevali, so bili finančna kriza od leta 2007 do leta 2008 in velika recesija med letoma 2008 in 2012.
- Kriza je dosegla vrhunec med letoma 2010 in 2012.
Dolžniška kriza, ki prispeva k vzroku
Nekateri dejavniki so bili finančna kriza med leti 2007 in 2008, velika recesija med leti 2008 in 2012, kriza na trgu nepremičnin in nepremičninski mehurčki v več državah. Prispevale so tudi fiskalne politike obrobnih držav glede vladnih stroškov in prihodkov.
Ob koncu leta 2009 obrobne države članice euroobmočja, Grčija, Španija, Irska, Portugalska in Ciper, niso mogle poplačati ali refinancirati svojega državnega dolga ali izplačati svojih obleganih bank brez pomoči tretjih finančnih institucij. Ti vključujejo Evropsko centralno banko (ECB), MDS in sčasoma Evropski sklad za finančno stabilnost (EFSF).
Tudi v letu 2009 je Grčija razkrila, da je njena prejšnja vlada v glavnem premalo poročala o svojem proračunskem primanjkljaju, kar pomeni kršitev politike EU in sproži strah pred zlomom evra zaradi političnih in finančnih okužb.
Sedemnajst držav euroobmočja je glasovalo za ustanovitev EFSF leta 2010, zlasti za reševanje in pomoč pri krizi. Kriza evropskega državnega dolga je dosegla vrhunec med letoma 2010 in 2012.
Povečanje strahu pred čezmernim državnim dolgom so posojilodajalci leta 2010 od držav evroobmočja zahtevali višje obrestne mere, saj so visoke države in primanjkljaji otežile financiranje proračunskega primanjkljaja, ko so se soočale s splošno nizko gospodarsko rastjo. Nekatere prizadete države so zvišale davke in zmanjšale izdatke za boj proti krizi, kar je prispevalo k socialnemu razpadu znotraj njihovih meja in krizi zaupanja v vodstvo, zlasti v Grčiji. Med nekaterimi od teh držav, vključno z Grčijo, Portugalsko in Irsko, je njihov državni dolg v času te krize zmanjšal na junk status, kar je poslabšalo strah vlagateljev.
Poročilo za ameriški kongres iz leta 2012 je zapisalo: „Dolžniška kriza v evroobmočju se je začela konec leta 2009, ko je nova grška vlada razkrila, da so prejšnje vlade napačno poročale podatke državnega proračuna. Višje od pričakovanih ravni primanjkljaja je spodkopalo zaupanje vlagateljev, kar je povzročilo naraščanje obveznic na nevzdržne ravni. Hitro so se razširili strahovi, da so fiskalne pozicije in ravni dolga v številnih državah evroobmočja nevzdržne. "
Grški primer evropske krize
V začetku leta 2010 se je gibanje odrazilo v naraščajočem razmiku donosov državnih obveznic med prizadetimi obrobnimi državami članicami Grčijo, Irsko, Portugalsko, Španijo in predvsem Nemčijo.
Grški donos se je do maja 2010 razhajal, Grčija je potrebovala pomoč iz evroobmočja. Grčija je v naslednjih letih prejela več reševalnih sredstev EU in MDS v zameno za sprejetje varčevalnih ukrepov, ki jih za mandat EU zahtevajo znižanje javne porabe in znatno povečanje davkov. Nadaljevala se je gospodarska recesija v državi. Ti ukrepi so skupaj z gospodarskimi razmerami povzročili družbene nemire. Grčija se je z razdeljenim političnim in davčnim vodstvom junija 2015 soočila s suverenim neplačilom.
Grški državljani so glasovali proti reševanju in nadaljnji varčevalni ukrepi EU naslednji mesec. Ta odločitev je sprožila možnost, da Grčija v celoti zapusti Evropsko monetarno unijo (EMU). Umik naroda iz EMU je brez primere, in če bi se vrnil k uporabi drahme, so špekulirani učinki na grško gospodarstvo znašali od popolnega gospodarskega kolapsa do presenetljivega okrevanja.
Kot poroča Reuters januarja 2018, je grško gospodarstvo še vedno zelo negotovo, stopnja brezposelnosti pa znaša približno 21%.
"Brexit" in evropska kriza
Junija 2016 je Združeno kraljestvo na referendumu glasovalo za izstop iz Evropske unije. To glasovanje je spodbudilo evroskeptike po celini in ugibale so se, da bi druge države zapustile EU.
Na splošno velja, da je to gibanje raslo med dolžniško krizo, kampanje pa so EU opisale kot "potopljeno ladjo." Referendum v Veliki Britaniji je skozi gospodarstvo poslal udarne valove. Vlagatelji so zbežali na varno in potisnili več donosov vlade na negativno vrednost, britanski funt pa je bil na najnižji ravni v primerjavi z dolarjem od leta 1985. S&P 500 in Dow Jones sta padla, nato sta si v naslednjih tednih opomogla, dokler nista dosegla najvišje vrednosti kot vlagateljev je zmanjkalo naložbenih možnosti zaradi negativnih donosov.
Italija in evropska dolžniška kriza
Kombinacija nestanovitnosti trga, ki jo je sprožil Brexit, vprašljivi politiki in slabo voden finančni sistem, je poslabšala položaj italijanskih bank sredi leta 2016. Osupljivih 17% italijanskih posojil, približno 400 milijard ameriških dolarjev, je bilo smeti, banke pa so potrebovale precejšnjo reševanje.
Popolni propad italijanskih bank je verjetno večje tveganje za evropsko gospodarstvo kot grški, španski ali portugalski propad, ker je italijansko gospodarstvo veliko večje. Italija je večkrat zaprosila za pomoč po EU, toda EU je pred kratkim uvedla pravila za reševanje, ki državam prepovedujejo izplačevanje finančnih institucij z denarjem davkoplačevalcev, ne da bi vlagatelji prevzeli prvo izgubo. Nemčija je bila jasna, da EU teh pravil ne bo zavezovala Italije.
Nadaljnji učinki
Irska je sledila Grčiji, ker je novembra 2010 zahtevala reševanje, Portugalska pa maja 2011. Italija in Španija sta bili tudi ranljivi. Španija in Ciper sta junija 2012 zahtevali uradno pomoč.
Razmere na Irskem, Portugalskem in v Španiji so se do leta 2014 izboljšale zaradi različnih fiskalnih reform, domačih varčevalnih ukrepov in drugih edinstvenih gospodarskih dejavnikov. Vendar se pričakuje, da bo pot do popolnega okrevanja gospodarstva dolga z nastajajočo bančno krizo v Italiji in nestabilnostjo po Brexitu.
Primerjajte investicijske račune Ime ponudnika Opis Razkritje oglaševalcev × Ponudbe, ki se pojavijo v tej tabeli, so partnerstva, od katerih Investopedia prejema nadomestilo.