Enotni zakon o partnerstvu (UPA)
Enotni zakon o partnerstvu (UPA) zagotavlja upravljanje poslovnih partnerstev v več ameriških zveznih državah. UPA ponuja tudi predpise, ki urejajo prenehanje partnerstva, ko se partner loči. To je tisto, kar je znano kot enotni akt, ki je po funkciji podoben vzorčnemu statutu (pravilo, ki ga sprejmejo zakonodajalci in ne sodišča ali vladne agencije). Zakon o enotnem partnerstvu je doživel številne spremembe, saj ga je leta 1914 prvič predlagala Nacionalna konferenca komisarjev za enotne državne zakone (NCCUSL). V času, ko je akt sprejela vsaka država, razen Louisiane, ki ima zgodovino določanja svojih pravil.
Razčlenitev enotnega zakona o partnerstvu (UPA)
Zakon o enotnem partnerstvu določa, da se lahko večinski delež preostalih partnerjev strinja, da bo partnerstvo nadaljevalo v 90 dneh po ločitvi. Enotni zakon o partnerstvu je učinkovito rešil partnerstvo pred razpadom po partnerjevi disociaciji. Poleg tega UPA določa pravila glede ustanovitve partnerstva, fiduciarnih dolžnosti in lastništva partnerskega premoženja.
Prvi zakon o enotnem partnerstvu je bil pripravljen leta 1914. Večkrat je bil spremenjen in spremenjen, nazadnje leta 1997. Njegova revizija iz leta 1994 se pogosto imenuje revidirani zakon o enotnem partnerstvu (RUPA), ki občasno povzroča zmedo z nadaljnjimi revizije v letih 1996 in 1997. Kot take se vsako spremembo imenuje leto uveljavitve. Približno 37 ameriških zveznih držav je sprejelo najnovejšo različico akta.
Revizija enotnega zakona o partnerstvu (UPA) 1997
Leta 1996 so bile spremembe zakona o enotnem partnerstvu razvrščene in združene v zakon o enotnem partnerstvu. Ena najpomembnejših sprememb zakona o spremembi iz leta 1997 je, da partnerjeva razpustitev ne sproži prenehanja, razen če z razpustitvijo ne pristane večinski delež. Partnerstvo se samodejno nadaljuje, razen če partnerja v 90 dneh po razdružitvi ne prekineta partnerstva. Revidirani akt vključuje tudi naslednje značilnosti:
- Partnerstva definirajo kot subjekt med partnerji in partnerskimi sredstvi in ne kot agregat. Skladno s tem lahko partnerstvo toži in toži v imenu družbe, prav tako pa lahko v svojem imenu pridobi premoženje.
- Interes partnerja se šteje za ločene pravice in obveznosti, povezane z udeležbo v partnerstvu. To pomeni, da noben partner nima interesa za določeno lastnost partnerstva. Partnerjevi upniki lahko gredo le po partnerju, ne po lastnini družbe.
- RUPA določa dolžnosti skrbnosti in zvestobe partnerjev ter njihove pravice do obveščenosti in njihovo obveznost do dobre vere in poštenega poslovanja. Takih osnovnih standardov noben partner ali partnerski sporazum ne sme odpraviti.
- V njem so opisani standardi za pretvorbe in združitve, na primer prehod iz partnerstva v komanditno ali združitev za ustvarjanje novega subjekta.
- Zagotavlja zaščito z omejeno odgovornostjo za splošne partnerje v partnerstvu z omejeno odgovornostjo.